PREDNOSTNA NALOGA VRTCA RINGARAJA – KURIKULARNO PODROČJE – JEZIK (jezikovna in kulturna raznolikost) in NARAVA (zdravje)

  1. KURIKULUM ZA VRTCE

Globalni cilj kurikularnega področja JEZIK:

  • Jezik kot objekt igre,
  • zavedanje obstoja lastnega in drugih jezikov ter lastne in drugih kultur,
  • poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika,
  • doživljanje in spoznavanje temeljnih literarnih del za otroke,
  • razvijanje jezika z vidika moralno-etične dimenzije,
  • spodbujanje ustvarjalnosti,
  • razvijanje neverbalnih komunikacijskih spretnosti,
  • spodbujanje jezikovne zmožnosti (artikulacija, besednjak, besedila, komunikacija itn.),
  • spoznavanje simbolov pisnega jezika,
  • doživljanje statusa slovenskega jezika kot državnega jezika.

1.1 RAZLOGI ZA JEZIKOVNO IN KULTURNO RAZNOLIKOST OTROK, VRTCEV IN ŠOL SO RAZLIČNI – RAZMISLEK O DOMINANTNIH INTERPRETACIJAH OSEBNE ODGOVORNOSTI (Sonja Rutar)

Z dvema ključnima vprašanjema je smiselno začeti vsako pedagoško diskusijo zato, da ne spregledamo osnovnega namena vzgoje in izobraževanja. Ne samo vzgoje in ne samo izobraževanja. Predvsem se moramo vprašati, zakaj šole in vrtci v določenem času in prostoru sploh obstajajo. Pomembno pa se je tudi vprašati, kdaj sta šola in vrtec za otroka pomembna prostora skupnega druženja. Šele odgovora na ti dve vprašanji lahko predstavljata izhodišče za definiranje načel in s tem procesa vzgoje in izobraževanja v jezikovno in kulturno raznolikih skupinah otrok v vrtcih in šolah. Danes zaznavamo heterogenost in raznolikost med otroki in družinami, vendar je raznolikost tudi v preteklosti vedno obstajala. Za prepoznavanje tega dejstva je treba upoštevati, da obstajata »naša« različnost, ki ji priznavamo legitimiteto, ker je del »naših« socializacijskih vzorcev in družbenih razmerij ter pravil, in »vaša« različnost, ki je povezana z drugimi, drugačnimi, pogosto neznanimi vsebinami, tradicijami, običaji, navadami in vrednotami. Ob zgoraj navedenem je ključno izhodišče profesionalne refleksije prav namen in cilj vzgoje in izobraževanja, torej odgovor na vprašanje, zakaj je otrok vključen v vrtec in kdaj je zanj življenje v vrtcu in šoli smiselno, ob predpostavki, da smo vsi posamezniki tudi vsebinski element vzpostavljanja raznolikosti, čeprav bi mogoče sebe najraje poimenovali z »mi«, druge pa z »oni«. Posamezniki postanemo ljudje, učlovečimo se takrat, ko vzpostavimo interakcijo z drugimi. V interakciji z drugimi izmenjujemo pomene, izražamo svoj idejni svet, teorije, izražamo čustvena stanja in vzdržujemo odnose z drugimi. S temi nameni tudi začnemo govoriti, sporočati. Že Vygotsky (1986) je z opazovanjem otrok ugotovil, da je otrokov govor od samega začetka v funkciji vzpostavljanja interakcije z drugimi. Če je govor oziroma sporočanje tako zelo pomembno, ker ima funkcijo izmenjave pomena, je še toliko bolj resnično dejstvo, da sta nemoč in stiska otroka, ki je že izkusil funkcijo jezika, sporočanja v drugem jezikovnem okolju, toliko večja.

1.2 DIDAKTIČNA IZHODIŠČA NAČRTOVANJA VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA V RAZNOLIKOSTI

Z namenom predstavitve kompleksnosti situacije v kulturni in jezikovni heterogenosti in raznolikosti izpostavljam naslednja izhodišča: za jezikovno in kulturno heterogenost je značilna raznolikost, ki v pedagoški situaciji predstavlja priložnost za spoznavanje različnih vsebin, ki jih ne bi bilo mogoče spoznati, če ne bi obstajale; otrok se lahko uči novega samo, če razume sporočilo. Komensky (1958) je v svoji Veliki didaktiki, ki jo je napisal leta 1632, poudarjal, da je nemogoče otroke učiti neznanega z neznanim; otroci se lahko učijo istočasno en jezik ali več jezikov. Ko se otrok istočasno uči več jezikov, gre za simultano učenje teh jezikov, če pa se drugega jezika začne učiti takrat, ko že razume določen jezik in se zna tudi izražati v določenem jeziku, gre za sekvenčno učenje jezikov; učenje novega, drugega ali tujega jezika se dogaja, ko otrok že pozna funkcijo govornega sporočanja. Otrok lahko sporoča in razume sporočila v multimodalnem okolju (Jewit, 2012), v reprezentacijah s pomočjo sodobne tehnologije, ki nadomestijo besedno izražanje, verbalizem, in omogočijo spoznavanje ter sporočanje v slikovnih ali avditivnih reprezentacijah; otrok se najhitreje nauči jezika, tudi drugega in tujega jezika, takrat, ko lahko sodeluje v intenzivnih interakcijah z drugimi otroki in odraslimi, z uporabo jezika v funkciji, ko mu jezik predstavlja sredstvo za vzpostavljanje in razvijanje odnosov ter učenje in delovanje; otrok v domačem okolju živi in spoznava vsebine, odnose, navade in tradicije. V drugem okolju pomen in vrednost teh reflektira skozi odnos drugega do njega in njegovega načina življenja ter njegove osebnosti.

Vzgojitelj in učitelj je lahko zgolj posrednik pri zagotavljanju priložnosti za vzpostavljanje intenzivnih interakcij problemskega in raziskovalnega učenja, kjer otroci in družine v spontanih in avtentičnih situacijah ciljnega delovanja (spoznavanja, reševanja problemov) delujejo angažirano in skozi vsebino oblikujejo vzporedne identitete, ki jih razvijajo v novih interakcijskih situacijah. Vsa pedagoška prizadevanja pa se morajo izogibati paternalistični, pokroviteljski naravnanosti, ki vodi v ravnanja in odločanja ter načrtovanja interakcij »z otroki v mislih« (Rutar, 2013)4 in »s starši v mislih«. Smiselno in avtentično delovanje v večkulturnem in večjezičnem okolju je mogoče zagotovili zgolj skozi pedagogiko poslušanja, participatorno pedagogiko, participacijo otrok in staršev, ki so poslušani in slišani v svojih avtentičnih izrazih (prav tam).

1.3 SKLEPNE MISLI O RAZLOGIH ZA RAZNOLIKOST

Pri načrtovanju in izvajanju pedagoškega procesa je treba upoštevati dejstvo, da so razlogi za raznolikost v skupinah vrtcev in šol različni. Vsaka situacija, ki presega univerzalistična, pogosto konservativna, normativna pričakovanja in enoznačne razlage ustreznosti vsakdanjega življenja in delovanja, že vodi v vzpostavljanje bogastva raznolikosti. Sem sodijo tudi naključje, več ali manj sreče, ali situacije, na katere posameznik nima veliko vpliva, zato za to tudi ne more prevzemati osebne odgovornosti, v kar pogosto sili neoliberalna ideologija razlage ne-/uspešnosti posameznika. Z drugimi besedami, na raznolikost vplivajo preseljevanja zelo nadarjenih in izobraženih univerzitetnih profesorjev, raziskovalcev, diplomatov, strokovnjakov in partnerjev, zaposlenih v multinacionalkah, zaljubljenih v deželo, lepote in ljudi določenega družbenega in naravnega okolja ter preseljevanja žrtev vojn, ekoloških katastrof, klimatskih sprememb ter žrtev neustreznega, slabega vodenja držav, kar vodi v revščino, nezadovoljenost osnovnih potreb posameznikov, družin in skupnosti. Zelo malo vpliva imamo na regulacijo prirojenih genetskih sprememb, pojava bolezni in nesreč, ki jih ne moremo preprečiti. Razlogi za raznolikost so različni in na večino posamezniki nimamo vpliva. Vpliv imamo, še posebno pedagoški delavci, na odnos do razlik, raznolikosti in na svojo zmožnost poslušanja in slišanja raznolikih zgodb posameznikov in skupin. Vpliv pa imamo tudi na to, da v vrtcih in šolah končno spregovorimo, v kakšnem svetu želimo živeti. Vzgoja je vedno bila in je v funkciji reprodukcije družbe, vendar lahko samo pedagogi začnemo, z namenom transformacije družbe, živeti in negovati skrbne in naklonjene interakcije z otroki in starši v bogastvu raznolikosti.

1.4 KAKO LAHKO ZAGOTAVLJAMO VEČJEZIČNO IN VEČKUTURNO UČNO OKOLJE V VRTCU? (Petra Zgonec in Mateja Režek)

Bistvenega pomena za kakovostno vzgojo in izobraževanje je zagotavljanje pravice vsakemu otroku in družini do vključevanja, spoštovanja in cenjenja. Vsem družinam in otrokom je treba zagotoviti tudi možnosti sodelovanja tako pri uresničevanju skupnih ciljev kot tudi doseganju vseh njihovih potencialov, s posebnim poudarkom na najranljivejših posameznikih. Ključno je, da je vsakdanja praksa vzgojitelja v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah ter z drugimi mednarodnimi in nacionalnimi predpisi. Vzgojitelj modelira in zagotavlja, da se otroci na podlagi vsakodnevnih izkušenj učijo ceniti in spoštovati različnost ter razvijajo spretnosti, ki jim omogočajo sodelovanje. Vzgojitelj spodbuja prepoznavanje različnih potreb, učinkovito sodelovanje pri doseganju skupnih ciljev in spoštovanje različnih interesov ter potreb posameznih otrok ali skupin. Vsakega posameznega otroka je treba videti kot individuuma, dejavnega udeleženca v vzgojno-izobraževalnem procesu, enakopravnega člana skupnosti in širše družbe. Prvi korak, ki ga vzgojitelj lahko naredi z namenom spodbujanja različnosti in socialne vključenosti v kontekstu vzgoje in izobraževanja, je razvijanje večjega razumevanja kulturnih ozadij in socialnega okolja družin otrok, s katerimi delajo. Ker spodbujamo in promoviramo razumevanje socialne inkluzije v najširšem smislu, pri tem nimamo v mislih zgolj upoštevanja otrokove jezikovne in kulturne pripadnosti, posebnih potreb ipd., ampak zaznavanje, upoštevanje in vnašanje elementov otrokove družinske kulture v proces vzgoje in izobraževaja. Prek vnašanja elementov družinske mikrokulture v oddelek se otrok z oddelkom poveže in se v njem prepozna. To je pomembno za razvoj občutka pripadnosti skupini in potrjevanja identitete (mnogoterih identitet) otroka. Ob takšnem razumevanju socialne inkluzije je lažje razumeti, zakaj o socialni inkluziji govorimo, ko v oddelku ni nobenega tujejezičnega otroka oz. nobenega otroka s posebnimi potrebami. Pri prepoznavanju področja socialne inkluzije ter oblikovanju konkretnih strategij, kako to področje uresničevati v praksi, si lahko pomagamo s pedagoškimi področji kakovosti ISSA. Dokument »ISSA pedagoška področja kakovosti« je dokument, ki definira procesno kakovost pedagoške prakse. Področje socialne inkluzije vključuje tri načela oz. enajst kazalnikov kakovosti, ki konkretizirajo uresničevanje posameznega načela v vsakdanji praksi. V nadaljevanju predstavljamo kazalnike, ki se še posebej nanašajo na področje zagotavljanja večjezičnega in večkulturnega učnega okolja.

KAZALNIK 3.1.1: VZGOJITELJ SE ZAVEDA LASTNIH PREPRIČANJ, STALIŠČ IN IZKUŠENJ TER NJIHOVEGA VPLIVA NA ODNOSE Z OTROKI IN DRUŽINAMI TER NA NJEGOVO PEDAGOŠKO PRAKSO.

Vzgojitelj gradi svojo prakso na lastnih prepričanjih o človekovi naravi in učnem procesu. Vsaka izbira in odločitev, ki jo sprejme v oddelku, tudi o tem, kakšna bo interakcija z otroki in družinami, kakšno učno okolje bo oblikoval in katere strategije poučevanja bo izbral, je pod močnim vplivom njegovega prepričanja; to pa v zameno podpira in ohranja skriti kurikulum. V tej luči je izredno pomembno ozaveščanje lastnih predsodkov in stereotipov vzgojitelja, saj je to prvi korak pri njihovem premagovanju. Zgolj tako lahko vzgojitelj postane senzibilen za prepoznavanje ter vnašanje vseh različnosti v oddelku na vrednostno nevtralen način.

PRIMERI IZ PRAKSE:

Prepoznavam razlike med otroki in se o njih pogovarjam na spoštljiv način. Za težave ne krivim otrok ali družin, ampak spremenim učno okolje in strategije poučevanja. Do vseh otrok izkazujem visoka pričakovanja v skladu z otrokovimi zmožnostmi in doseženo razvojno stopnjo. O razlikah med otroki in širše (v prepričanju, glasbenem okusu, prehranjevalnih navadah ipd.) se pogovarjam na spoštljiv način. Z besedami in dejanji izkazujem svoje prepričanje, da so vsi otroci lahko uspešni. Razlik med otroki in njihovimi družinami ne vrednotim (ne komentiram oz. vrednotim različnega sloga družin, čeprav so mi nekateri življenjski slogi, način vzgajanja ipd. bližje kot drugi). JE PRISOTNO V MOJI PRAKSI?

KAZALNIK 3. 1.3: VZGOJITELJ RAVNA Z VSEMI DRUŽINAMI SPOŠTLJIVO, DOSTOJANSTVENO IN PREMIŠLJENO TER IŠČE NAČINE, KAKO JIH VKLJUČITI V VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE NJIHOVEGA OTROKA.

Ko starši in družine čutijo, da jih spoštujemo in ne diskriminiramo, so bolj pripravljeni za sodelovanje. Eden od načinov vključevanja družin v otrokovo izobraževanje je ta, da predšolske in druge izobraževalne institucije pojmujemo kot mesta, kjer se družinsko okolje sreča z javnim (Vandenbroeck, 2007). Če vzgojitelj želi vključiti starše in družinske člane na pristen in smiseln način, jih mora upoštevati in priznavati kot »prve vzgojitelje ali učitelje svojih otrok«. Vzgojitelj je spoštljiv do družin takrat, ko pozna njihove življenjske pogoje in, namesto da bi razvijal omejene modele sodelovanja družin, išče različne načine, da lahko vsaka družina prispeva k otrokovemu učenju in razvoju. Starši se močno razlikujejo glede na pripravljenost, zmožnost, razpoložljivost vključevanja, zato mora vzgojitelj zagotavljati najrazličnejše možnosti vključevanja Vzgojitelj naj vedno dostojanstveno obravnava družinske člane, tudi če se ne strinja z njihovim življenjskim slogom – tega tudi nikoli ne komentira vpričo otrok ali obiskovalcev. Namesto da bi sodil o družinskih članih, išče načine, kako bi lahko skupaj bolje poskrbeli za otroke. Vzgojitelj naj starše vpraša za mnenje, kaj bi bilo najbolje za njihove otroke. Do družinskih članov se ne vede pokroviteljsko in jim ne vsiljuje nasvetov, temveč jim prisluhne in med pogovorom poskuša opredeliti možne rešitve.

 

PRIMERI IZ PRAKSE:

Povabim družine, da spregovorijo o svoji zgodovini, kulturi, praznikih. Družinam omogočam različne oblike vključevanja v delo oddelka (obiski v oddelku, obiski na delovnem mestu, predstavitev hobijev, branje pravljice v oddelku, spremstvo na izletu, prinašanje materialov ipd). O družinah govorim na neobsojajoč način (npr. ne komentiram, zakaj po otroka iz družine ne prihaja mama, ki ni zaposlena, ampak oče šele pozno popoldan). Gradim na dejavnostih, ki jih družine že izvajajo s svojimi otroki. Pripoznavam različne izkušnje, ki jih otroci pridobivajo z raznolikimi življenjskimi slogi družin.

JE PRISOTNO V MOJI PRAKSI?

KAZALNIK 3.1.5: VZGOJITELJ PRILAGAJA UČNO OKOLJE TAKO, DA SE LAHKO VANJ VKLJUČUJEJO OTROCI IZ RAZLIČNIH SOCIALNIH OKOLIJ, Z RAZLIČNIMI ZMOŽNOSTMI IN IZOBRAŽEVALNIMI POTREBAMI.

Glavni cilj oblikovanja inkluzivnega učnega okolja in dejavnosti, ki so prilagojene otrokom z različnimi zmožnostmi in izobraževalnimi potrebami, je omogočiti vsem otrokom doseganje visokih vzgojno‑izobraževalnih ciljev. To ni stvar izbire, prav tako ne stvar pripravljenosti ali dobre volje vzgojiteljev. To so pravice, ki so opredeljene v predpisih (na primer Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, 1990, in Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov, 2006). Vzgojitelji pogosto ugotavljajo, da so otroci z različnimi posebnimi potrebami in tisti iz drugačnih jezikovnih okolij zanje največji izziv, zlasti zato, ker se med študijem niso pripravljali na njihovo vključenost v redne oddelke. Kljub temu pa prilagajanje okolja in učnih dejavnosti ne pomeni zniževanja ciljev, temveč kar najučinkovitejše posredovanje znanja in spretnosti vsakemu posameznemu otroku v oddelku. Pomeni, da smo sočutni do otrokovih potreb, vendar hkrati ne pretirano zaščitniški. Večina izobraževalnih okolij ne podpira otrok, katerih materni jezik ni jezik večine, zato so tisti, ki ne govorijo večinskega jezika, lahko prestrašeni in izključeni ter veljajo za manj kompetentne. Morda lahko sledijo navodilom, težje pa se sporazumevajo z vrstniki in vzgojiteljem, zato težje pokažejo znanje in sposobnosti. Po drugi strani pa je jezik eden najmočnejših dejavnikov človekove samobitnosti in pomemben del kulture. Če otrokov prvi jezik ni cenjen ali pa mu ni dovoljeno, da bi ga rabil v instituciji, bo to povzročilo negativne posledice na razvoj njegove identitete. Idealno bi bilo, če bi institucije lahko zaposlovale dvojezične vzgojitelje. Toda če to ni mogoče, lahko vzgojitelji izberejo široko paleto strategij, ki podpirajo tujejezičnega otroka (York, 2003; Tankersley, 2006). Te strategije pomenijo, da pripravljamo učne dejavnosti, pri katerih otroci lahko rabijo materni jezik in novi jezik, ki ga šele usvajajo; zagotavljamo, da bodo imeli vsi otroci priložnost prepoznati in izražati spoštovanje do maternega jezika vsakega posameznega otroka; dajemo dvojezično podporo, zlasti ko moramo oceniti otrokovo razumevanje in znanje.

 

PRIMERI IZ PRAKSE:

Omogočam in spodbujam jutranji pozdrav v maternem jeziku otrok. Omogočam in spodbujam petje/predvajanje pesmi in izštevank v maternem jeziku otrok. Oblikujem slovar z najosnovnejšimi besedami in izrazi (kot pomoč pri vzpostavljanju začetne komunikacije s starši in otrokom). Oblikujem in ponujam učne dejavnosti, pri katerih otroci lahko rabijo materni jezik in novi jezik, ki ga šele usvajajo. Dejavnosti prilagajam, tako da se vsi otroci lahko vključujejo vanje. Načrtujem dejavnosti v majhnih skupinah. Uporabljam raznoliko slikovno gradivo.

JE PRISOTNO V MOJI PRAKSI?

KAZALNIK 3.2.1 VZGOJITELJ CENI RAZNOLIKOST, KI JE MED OTROKI, DRUŽINAMI, TER JO VKLJUČUJE V SVOJO PEDAGOŠKO PRAKSO.

Vzgojitelj naj pogovor o različnosti, ki obstaja med otroki, vključi v vse kotičke, teme, vsebinska področja in material ter tako nenehno izpostavlja, da sta vsak otrok in vsaka družina edinstvena, vendar imata hkrati veliko skupnega z drugimi otroki in družinami. V oddelku so tako lahko otrokom na voljo knjige v različnih maternih jezikih otrok, fotografije različnih tipov družin, lutke različnih odtenkov polti, različne narodne noše ipd. Če vzgojitelj ne prepozna in ne poimenuje razlik, ki so med otroki in njihovimi družinami, zanika njihov obstoj. Tako tema o različnosti poteka naravno in ni dodatna dejavnost ali enkratni dogodek. Material, kot so fotografije, obrisi teles, knjige o družinah in abecedniki skupnosti, naj bo dostopen in uporabljan. Poleg tega naj vzgojitelj skupaj z otroki organizira dejavnosti, ki bodo spodbujale njihove raznovrstne identitete: lahko narišejo sebe ali drug drugega, se pogovarjajo o tem, kaj jim je skupnega in v čem se razlikujejo, ter odkrivajo načine, kako bi pohvalili svoje močne plati.

PRIMERI IZ PRAKSE: Omogočam in spodbujam jutranji pozdrav v maternem jeziku otrok. Omogočam in spodbujam petje/predvajanje pesmi in izštevank v maternem jeziku otrok. Oblikujem slovar z najosnovnejšimi besedami in izrazi (kot pomoč pri vzpostavljanju začetne komunikacije s starši in otrokom). Oblikujem in ponujam učne dejavnosti, pri katerih otroci lahko rabijo materni jezik in novi jezik, ki ga šele usvajajo. Dejavnosti prilagajam, tako da se vsi otroci lahko vključujejo vanje. Načrtujem dejavnosti v majhnih skupinah. Uporabljam raznoliko slikovno gradivo. JE PRISOTNO V MOJI PRAKSI?

KAZALNIK 3.2.2 VZGOJITELJ IZRABLJA PRILOŽNOSTI ZA SPOŠTLJIVO OPOZARJANJE OTROK NA RAZLIČNOST ZUNAJ VRTCA ALI ŠOLE IN TAKO POTRJUJE NJEN OBSTOJ.

Različnost obstaja povsod. Vzgojitelj naj svojega raziskovanja različnosti ne omeji na razlike, ki jih otroci opazijo v oddelku. Otroci namreč najprej opazujejo ljudi in dogodke, ki so jim najbližji, nato pa nove pojme uporabijo v novih situacijah v zunanjem svetu. Ko se naučijo ceniti različnost, spoznavajo tudi diskriminacijo in nepravičnost. Otroci morajo to razumeti zato, da bodo lahko motivirani pri ustvarjanju sprememb v svetu. Ko vzgojitelj uvaja pojem različnosti v širši skupnosti in v svetu, naj bo pozoren, da se bo izognil površinskemu, turističnemu pristopu. Tak pristop do različnosti je izrazito površen in ne odslikava bistvenih vrednot različnosti. Razlike naj se navezujejo na otrokovo življenje. Namesto da pogovor o različnosti začnemo s primerom, da ljudje na Japonskem ali v Afriki uporabljajo drugačen jedilni pribor, lahko otroke v oddelku povprašamo, kakšen jedilni pribor uporabljajo, in odgovori nas bodo morda presenetili. To pravzaprav sledi klasičnemu pedagoškemu načelu, da ko poučujete otroke, začnite z bližnjim in napredujte do oddaljenega; začnite z znanim in napredujte proti neznanemu.

PRIMERI IZ PRAKSE:

Omogočam in spodbujam pregledovanje in branje knjig v različnih jezikih, predvsem v jezikih, ki jih govorijo v oddelek vključeni otroci. V oddelku razstavim zapise/poimenovanja predmetov v različnih jezikih (npr. poimenovanje dni v tednu, predmetov v igralnici, dnevne rutine ipd). V oddelku razstavim fotografije različnih tipov družin. Omogočim, da se otroci lahko igrajo z lutkami različnih odtenkov polti. Omogočim, da imajo otroci v kotičku »dom in družina« na voljo različne preobleke, ter spodbujam njihovo uporabo na način, ki ne utrjuje spolno stereotipnih vlog. Z otroki oblikujem različne grafične prikaze, ki odslikavajo različnost med otroki (npr. kje otroci živijo, kako prihajajo v vrtec, katera je njihova najljubša žival, kateri je najljubši okus sladoleda ipd).

JE PRISOTNO V MOJI PRAKSI?

KAZALNIK 3.2.2 VZGOJITELJ IZRABLJA PRILOŽNOSTI ZA SPOŠTLJIVO OPOZARJANJE OTROK NA RAZLIČNOST ZUNAJ VRTCA ALI ŠOLE IN TAKO POTRJUJE NJEN OBSTOJ.

Različnost obstaja povsod. Vzgojitelj naj svojega raziskovanja različnosti ne omeji na razlike, ki jih otroci opazijo v oddelku. Otroci namreč najprej opazujejo ljudi in dogodke, ki so jim najbližji, nato pa nove pojme uporabijo v novih situacijah v zunanjem svetu. Ko se naučijo ceniti različnost, spoznavajo tudi diskriminacijo in nepravičnost. Otroci morajo to razumeti zato, da bodo lahko motivirani pri ustvarjanju sprememb v svetu. Ko vzgojitelj uvaja pojem različnosti v širši skupnosti in v svetu, naj bo pozoren, da se bo izognil površinskemu, turističnemu pristopu. Tak pristop do različnosti je izrazito površen in ne odslikava bistvenih vrednot različnosti. Razlike naj se navezujejo na otrokovo življenje. Namesto da pogovor o različnosti začnemo s primerom, da ljudje na Japonskem ali v Afriki uporabljajo drugačen jedilni pribor, lahko otroke v oddelku povprašamo, kakšen jedilni pribor uporabljajo, in odgovori nas bodo morda presenetili. To pravzaprav sledi klasičnemu pedagoškemu načelu, da ko poučujete otroke, začnite z bližnjim in napredujte do oddaljenega; začnite z znanim in napredujte proti neznanemu.

PRIMERI IZ PRAKSE:

Skrbim, da v oddelku ni prisotna in na različne načine predstavljena zgolj večinska kultura (predmeti iz lokalnega okolja, glasba, knjige ipd). Podatke in informacije o drugih ljudeh podajam na spoštljiv način. Izrabljam številne priložnosti (aktualne dogodke) za pogovor o različnosti zunaj oddelka in jo povezujem z vsakodnevnimi izkušnjami iz življenja otrok. Različnosti ne prikazujem stereotipno – poskrbim, da so ljudje na fotografijah ipd. predstavljeni na nestereotipen način (starejši pri dejavnostih, ženske tudi pri opravljanju ne tipično ženskih poklicev, moški pri skrbi za otroke ipd). Poskrbim, da so v oddelku na voljo glasbila, oblačila, jedilni pribor različnih kultur, ki jih otroci lahko kadarkoli uporabijo, ne le med spoznavanjem teme o različnosti.

 JE PRISOTNO V MOJI PRAKSI?

 

 

KURIKULUM ZA VRTCE

Globalni cilj kurikularnega področja NARAVA (zdravje):

  • Doživljanje in spoznavanje žive in nežive narave v njeni raznolikosti, povezanosti, stalnem spreminjanju in estetskih razsežnostih,
  • razvijanje naklonjenega, spoštljivega in odgovornega odnosa do žive in nežive narave,
  • spoznavanje svojega telesa, življenjskega cikla ter zdravega in varnega načina življenja,
  • spoznavanje snovi, prostora, časa, zvoka in svetlobe,
  • spoznavanje tehničnih predmetov in razvijanje spretnosti na področju tehnike in tehnologije,
  • spodbujanje različnih pristopov k spoznavanju narave.

 

 

Dostopnost